Domnevamo lahko, da so daleč v prazgodovini, ko so ljudje opazovali množice dreves, ki so ob velikih poplavah plavale po rekah, dobili idejo, da bi po vodi lahko pluli na spojenih deblih. Splav je bil prvo primitivno plovilo, ki ga je zgradil človek in s tem sredstvom je začel potovati po vodi.
Splavi hlodovci so bili dolgi največ do 24 m in široki od 4 do 5 metrov, v njih je bilo zloženega približno 40-50 m³ lesa. Plovno ogrodje so sestavljale okrogle brune različnih dolžin in debelin. Brune so bile povezane s prečniki, ki so jih pritrjevali s posebno obliko »vrvi« in klinov. To so bile tako imenovane »vitre«, ki so jih izdelali na poseben način s tehnologijo, ki se ni spreminjala dolga stoletja. Za izdelavo viter so uporabljali različen les. Za izdelavo viter so uporabili tudi smrekove veje, ki so jih odstranili iz debel ob sekanju dreves. Ker je bila poraba teh viter zelo velika, so uporabljali tudi leskove palice, debeline 2–3 cm in dolžine 2–3 m, ki so jih torzijsko zvijali na enak način kot smrekove.
Splavi hlodovci so imeli različno število vesel – lemezov, odvisno od velikosti in območja plutja. Minimalno se je uporabljalo eno veslo spredaj in eno zadaj, običajno pa sta bili dve spredaj in tudi dve zadaj. Glede na število vesel je bilo toliko tudi posadke. V spodnjem toku Drave, kjer ni bilo več divjega toka, brzic in nevarnosti, so število posadke zmanjševali.
Posebnost vseh splavov na Dravi je bil način pristajanja in izplutja. Ker je bilo splavu zelo težko spreminjati smer, so pristanek v pristanišču, ki je bilo običajno na notranjem toku reke in v obliki blagega naklona brežine, izvedli kot nasedanje s prednjim delom. En član posadke je skočil na obalo, privezal splav, ki ga je medtem vodni tok počasi obrnil za 180°. Izplutje je bilo zrcalno, najprej so splav odvezali gorvodno, ga počasi z vesli in drogovi porinili proti sredini reke, zajel ga je tok, splav je spet zasukalo za 180°, medtem ga je nekdo na obali odvezal in so lahko odpluli. Da je lahko splav pristal brez škode na lesu, so bruna na glavi morala biti obsekana, da nasedanju ali udarcu ob obalo ni prišlo do cepljenje debla in poškodb. Običajno so bruna na glavah obsekali že pri vleki iz gozda ali pri plavljenju po drčah. Za privezovanje na obalo so uporabljali konopljene vrvi, ki so jih izdelali sami ali obrtnik vrvar v okolici.
Plovba s splavi po Dravski dolini je bila zahtevna in zelo nevarna. V strugi reke Drave je bilo pred izgradnjo hidroelektrarn mnogo čeri, skal in brzic. Mnogokateri splav je razpadel, ko je nasedel na skrito skalo pod vodo ali se zaradi jakosti toka ni mogel umakniti sicer vidni skali sredi struge. Zaradi pogostih nesreč je v Dravi izgubilo življenje mnogo splavarjev. Splavarji so se najbolj bali Brezenske soteske, ki se je zaključila s čermi pod Falsko pečino.
Foto: Agencija Damn
Foto: Karmen Razlag
Ob mlinih, žagah in drugih vodnih pogonih imamo opravka s človekovim tehničnim znanjem in predvsem z obvladovanjem narave. Mlinarstvo je ena najstrašnejših in v preteklosti nepogrešljivih človekovih obrti, ki se je začela razvijati že s pojavom zgodnjih poljedelskih kultur. Mlinarstvo se je razvilo zaradi potreb ljudi, a je kmalu začelo usmerjati tudi njihova življenja, saj so bili mlini kraji srečevanj, pogovorov, druženja. Danes so žal prepuščeni propadanju, nekateri živijo le še v spominih.
Na območju današnje Slovenije in ostale srednje Evrope so dolga leta prevladovali mlini na vodni pogon (izkoriščali so moč vodnega toka številnih rek na tem območju). Takšne mline so k nam iz Male Azije razširili Rimljani. Vodnih mlinov se ni ohranilo veliko, predvsem zaradi napredka tehnologije. V severni Evropi pa so bolj izkoriščali moč vetra in mlini na veter so predvsem na Nizozemskem še danes dobro poznani. Kasneje, predvsem v 19. stoletju, so se začeli pojavljati parni mlini, katere so nasledili sodobni mlini na električni pogon. V Sloveniji so mlini prvič omenjeni v 9. stoletju, največji razcvet pa so doživeli v 12. in 13. stoletju. Mline pa naj bi na Slovenskem poznali že pred nemško kolonizacijo, čeprav o tem ni trdnih dokazov. Najprej so se začeli razvijati mlini na vodni pogon, ob rekah in potokih tudi plavajoči mlini, kasneje pa mlini na veter. Najpogosteje so nastajali ob graščinah in tako postali kar grajski mlini.
Pobuda za ohranitev edinega mlina od štirih nekdaj delujočih mlinov na reki Dravi na ožjem območju mesta Ormož do začetka druge svetovne vojne je prisotna že dlje časa. Kaučičev mlin na Varaždinski cesti ob Dravi je najprej deloval na vodni pogon kot vsi drugi štirje mlini na Dravi v Ormožu. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je Kučič mlin preuredil na električni pogon. V mlinu so mleli vse vrste žit (pšenico, rž, ječmen, ajdo, koruzo, …). Reka Drava je v tistem času pogosto poplavljala, kar je bil, poleg upada strank, poglaviten razlog, da so mlini ob Dravi prenehali delovati. Tudi Kaučičev mlin je bil večkrat poplavljen in pomagati so morali ormoški gasilci, ki so reševali predvsem strojnico v spodnjem delu objekta.
Z vidika zgodovinskih kriterijev je Kaučičev mlin pomemben kot nosilec zgodbe o dravskih mlinarjih. Tehnično gledano je objekt dobro ohranjen, še zlasti so dobro ohranjeni konstrukcijski elementi. Notranja mlinska mehanizacija je skoraj v celoti ohranjena. Določeni leseni deli so že rahlo obrabljeni, vendar je mletje mogoče ponovno vzpostaviti z minimalnimi tehničnimi posegi. Gre za dragoceno tehnično dediščino, ki je edin na reki Dravi nizvodno od Maribora. Kaučičev mlin je kot celota pomemben člen v razumevanju razvoja mlinarske dejavnosti na reki Dravi od konca 18. stoletja do danes.
Mlin Korošec je v privatni lasti in ima dolgo zgodovino, saj obstaja že preko 200 let in obrt se še vedno prenaša iz roda v rod. Pred obstojem tega mlina, ki stoji danes, je bil prejšnji mlin na vodni pogon, in sicer na reki Dravi.
